Video predvajalnik se nalaga.
This is a modal window.
Multimedijske datoteke ni bilo mogoče naložiti zaradi napake na strežniku oziroma omrežju ali ker ta oblika ni podprta.
Opis posnetka
"Projekt deflowered by Lea je moj poskus spopadanja z dojemanjem ženskega telesa, v katerega vključujem tudi moško telo. Oblačila skušam misliti brez modnega, modernega, brez spola, kolikor je to le mogoče.
Skozi oblačila skušam misliti tabuje ter »napake« ženskega telesa, kot je menstruacija, poraščenost oziroma odsotnost le-te, strije, celulit, prsne bradavice itd. V mojih delih je ponavadi možno zaznati določeno mero cinizma in estetiko »ljubkosti« (cuteness), otroške nedolžnosti, za katero se skrivajo dnevne nadloge in druge »ženske« težave.
Moj namen je ženskam ter tudi moškim pokazati, da se ne potrebujejo sramovati svoje telesnosti. Tako imenovanih telesnih hib ne zakrivam, temveč jih zavestno poudarjam, telesna mesenost je preslikana na tkanino samo, namesto zakrita je podvojena.
Alternativa, ki jo ponujam, je prevrednotenje pomena oblačil. Ne samo oblačil za ženske, temveč tudi oblačil za moške. Torej modno industrijo na splošno. Da pa bi se takšen preobrat sploh lahko zgodil, Iris Marion Young s pomočjo Lucy Irigaray predlaga preobrat družbenega sistema (subverzija patriarhata). Živimo v (neo)patriarhalni družbi, v kateri vladajo specifična pravila, ki so velikokrat restriktivna. Če se osredotočim samo na modo in žensko telo, obstaja morje pravil, ki jih mora ženska spoštovati, upoštevati, da je »pravilno« videna, tiste, ki pravila zavračajo, doživijo različne posledice.
Pravila, o katerih govorim, so pravila oblačenja.
»Sweaters cut low in front or back, bathing suits and lingerie cut high on the hip, cutouts in midriff at the waist, skirt slits or short skirts, cutoff pants / all pattern the clothing cut to focus on bare flesh, and frequently the cuts also direct attention to the fetishized neck, breasts, stomach, genitals, thighs, calves, ankles.«
Žensko telo je fetišizirano, različna obdobja fetišizirajo drug del ženskega telesa – ta mora biti čim bolj viden in izpostavljen pogledu moškega. Ali kot poenostavi Malcolm Barnard: »Tako se torej ženska oblačila ponašajo s seksualno privlačnostjo žensk, moška oblačila pa se bahajo z
družbenim statusom moškega.« Zaradi takšnih pravil se vzpostavljajo stereotipi, ki imajo za ženske hude posledice. Od ženske se torej zahteva, da je seksualno privlačna, okusno seksualno privlačna – s tem mislim na krhko mejo med tako imenovanim okusnim in neokusnim razkazovanjem.
Če ženska po mnenju moških svoje telo pretirano razkazuje, si takšno telo lahko prilastijo, po njihovem mnenju brez posledic. Zagovarjajo se prav s pomočjo stereotipov – češ da, če ženska pokaže preveč »mesa«, neverbalno dovoli, si celo želi, da si njeno telo prisvoji nekdo drug. Govorim o otipavanju in v skrajni meri tudi posilstvu, ki je opravičeno zaradi »neprimernih oblačil«.
Kaj torej lahko storimo, da se bomo počutile varne, ko se bomo ponoči sprehajale same, s »prekratkim krilom« in »preglobokim izrezo« po parku in bo v noči odmeval zvok udarjanja petk ob beton?
Kako torej hočete, da izgledam? Hočete, da je moje krilo ravno prav dolgo, hočete, da je moj dekolte ravno prav globok, hočete, da so moja oblačila ravno prav oprijeta, hočete, da so moje pete visoke toliko in toliko? Kaj pa si želim jaz?
Čakanje ne bo preobrnilo sistema, ne bo spremenilo družbenega konstrukta dojemanja žensk in stereotipov ženskega telesa.
Poskusimo si torej zamisliti, kakšna oblačila si želijo ženske – brez omejitev. Menim, da imamo ženske pravico do kratkih kril, oprijetih oblačil, petk itd. Težava nastane, ko moški menijo, da imajo pravico si zamišljati žensko skozi stereotipe in si zaradi zaradi njih dovolijo posegati v naše telo tako fizično kot tudi psihično.
Moj namen je spreminjati stereotipe tudi na način vključevanja moških. Če jih samo izključimo, nismo naredile ničesar novega. Izza zaprtih vrat bomo s fantazijo vstopile v »realen« svet in zopet bomo stereotipizirane.
Kot pravi Iris Marion Young: »It may not be possible to extricate the liberating and valuable in women ́s experience of clothes from the exploitative and oppressive, but there is a reason to try.«
In poskusila bom zagotovo."
Video: ARTOPOLIS/Arhiv
Projekt Artopolis sofinancirata Ministrstvo za kulturo RS in Evropska unija iz Kohezijskega in Evropskega sklada za regionalni razvoj.
Vidnost
Javen
Jezik
slovenščina
Avtor
Matej Tomažin
Licenca