Video predvajalnik se nalaga.
This is a modal window.
Multimedijske datoteke ni bilo mogoče naložiti zaradi napake na strežniku oziroma omrežju ali ker ta oblika ni podprta.
Opis posnetka
"Fotografirati sem začel mlad; že v osnovni šoli sem si izposojal fotoaparate od očeta. To so bili začetki digitalne fotografije. Fotografiral sem krajino in portrete kolegov. Pogosto so bile te fotografije abstraktni pikslasti zmazki.
Zaradi zanimanja za fotografijo in kaj lahko z njo dosežem, sem se takrat vpisal v srednjo šolo za fotografijo. Tam sem zacvetel, saj sem imel priložnost delati v šolski temnici. Šele takrat sem ugotovil, da je srebroželatinasta fotografija globlja, da so njene črne resnično črne in bele resnično bele, v sivinah pa so bili široki razponi.
Od takrat je digitalna fotografija izjemno napredovala, skoraj v tolikšni meri, da bi se danes tudi z njo lahko lotil svojega ustvarjanja. A digitalna fotografija ne bo mogla nikoli zamenjati dela z rokami. V temnici se namreč odpirajo materialne zmožnosti fotografije in rdeča luč, ki je kot barva maternice lep simbol rojstva podob.
Pot sem nadaljeval na ALUO, kjer se je rodil prvi sadež in usmeritev v fotografiji. Pod mentorstvom Milana Pajka in Petra Koštruna sem začel z raziskovanjem umetniške fotografije. Če pomislim nazaj, sem vedno iskal tisto nekaj, kar bi ujetim podobam dodalo neko dodatno vrednost. V srednji šoli sem se namreč naučil izdelati dober portret ali narediti lepo fotografijo krajine ali produkta.
Vse te fotografije so bile LEPE in bi jih z lahkoto obesil doma na steni, tistega nekaj pa ni bilo. Tako me je pot zapeljala v temo jaza. Začel sem raziskovati temo in nočno fotografijo, ki mi je odprla možnosti za izražanje sebe in lastnega zanimanja.
Skozi nočna popotovanja sem ugotovil, da je stalni spremljevalec v mojih tavanjih strah. V bitki sam s sabo sem tako počasi začel pozabljati na lepoto. Poskušal sem sprostiti misli in v občutku sublimnega prepustil očesu, da najde tisto nekaj, kar bi lahko bila točka mojega zanimanja.
Ko sem nekaj zagledal, sem potreboval še modelirno osvetlitev. Iz točk zanimanja sem tako s svetlobo začel klesati podobe svoje notranjosti. V teh raziskovanjih sem marsikdaj naletel na čudne situacije.
Nekega večera sem se odpravil iskat notranje krajine; ko sem prispel na želeno lokacijo ob obrežju reke Save, kakih 35 minut izven mesta Ljubljane, sem se v nočni tišini usedel na bližnji naplavljen hlod, da si spočijem od kolesarjenja in zamenjam prepoteno majico.
Ko se je dihanje umirilo in so misli že skoraj odplavale z bližnjo reko, se je poleg mene usedel neki neznan moški. Pozdravil sem, od njega pa ni bilo kaj dosti, še pogledal me ni. Tako sva nekaj časa sedela in strmela v reko.
V kratkem se je na drugo stran hloda usedel še drugi moški. Počutiti sem se začel nadvse čudno. Pozdravil sem tudi njega, a pozdrava iz njegovih ust ni bilo. Nekaj časa smo tako sedeli v neprijetni tišini, potem sem se odločil, da kakor se da mirno odidem.
Nič se ni zgodilo. A sem v tisti točki zares začutil sublimno, kot nekaj grozečega, ki te skoraj pokonča, a se nič ne zgodi. Nevarnost brez nevarnosti. Kot nevihta, ki jo opazuješ iz varnega zavetja hiše.
Ta občutek želim ujeti tudi na fotografijah. Nevarnost, ki preži na gledalca teh fotografij, je morda neprijetna izkušnja, a jo vedno opazuje iz varne razdalje. Iščem notranje krajine, da se spopadem sam s sabo, da premagam strah."
Video: ARTOPOLIS/Arhiv
Projekt Artopolis sofinancirata Ministrstvo za kulturo RS in Evropska unija iz Kohezijskega in Evropskega sklada za regionalni razvoj.
Vidnost
Javen
Jezik
slovenščina
Avtor
Matej Tomažin
Licenca